10. julija 1999 je v 66. letu starosti umrl dr. István Túri, najbolj znani mojster in učitelj zelenjadarske pridelave v rastlinjakih.
Rodil se je 7. decembra 1933 v Ceglédu. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Ceglédu, leta 1952 je maturiral na gimnaziji Kossuth Lajos. Leta 1957 je diplomiral na Visoki šoli za vrtnarstvo in vinogradništvo, od leta 1958 je na isti šoli, pozneje na Vrtnarski univerzi, prehodil obvezno karierno lestvico od znanstvenega pripravnika do izrednega profesorja. Po lastni odločitvi je pri 60 letih starosti, leta 1993, zaprosil za upokojitev.
Od ustanovitve leta 1990 je bil raziskovalni direktor podjetja PRODUKT Kutató, Fejlesztő, Termelő Kft., do svoje smrti pa je bil tudi pobudnik in vodja žlahtnjenja sort paprike ter pridelave semena žlahtnjenih hibridov.
Svojo znanstveno dejavnost je začel pod vodstvom profesorja Andrása Somosa. Na osnovi disertacije o popisu in analizi zelenjadarske pridelave v območju Nagykőrösa, ki jo je napisal leta 1962, je prejel naziv doktorja univerze.
Njegova prva raziskovalna naloga je bila proučevanje možnosti pridelave zelenjave na revnih peščenih tleh brez uporabe hlevskega gnoja. Med tehničnimi vprašanji so bila z njegovim imenom povezana uporaba plastike v vrtnarstvu, razvoj ogrodnih konstrukcij za različne objekte, izdelava ogrevalnih sistemov, oblikovanje različnih tipov prezračevalnih in namakalnih metod, razvoj več različic dvojnega pokrivanja, načrtovanje ogrevanih in neogrevanih tipov nasadov in nenazadnje tudi postopek z vodno zaveso.
Skupaj s sodelavci je razvil sisteme premične in nepremične uporabe neogrevanih objektov, enofazno in dvofazno izkoriščanje ogrevanih objektov ter raziskoval možnosti jesenske in zimske pridelave v zavarovanih prostorih. Trajno sled je pustil tudi z uvajanjem novih sort in tipov sort v pridelavo ter z uvedbo novih tehnoloških postopkov.
Če upoštevamo razpoložljiva finančna sredstva, je bil nedvomno do danes najuspešnejši madžarski žlahtnitelj paprike. Poleg števila priznanih in prijavljenih sort ter hibridov (21) to dokazuje njihova uporabna vrednost. Še vedno najbolj razširjena bela paprika za pridelavo v rastlinjakih pri nas (HRF F1) potrjuje njegov neverjeten občutek pri načrtovanju križanj in izbiri starševskih linij. Poleg tega so pod njegovim vodstvom žlahtnili tudi sorte Hó F1, Pritavit F1, Kaméleon F1, Velence F1, Titán F1 ter sortne kandidate Bajnok F1 in Kápia F1. Pomemben je tudi genski material, ki ga je skupaj s sodelavci zbral kot osnovo za žlahtnjenje in ki je lahko jamstvo za nadaljevanje njegovega življenjskega dela. Pod njegovim vodstvom so razvili poseben način pridelave hibridnega semena, ki je bil zaščiten s patentom in je postal temelj delovanja panoge pridelave hibridnega semena.
Najbolj so njegovo vsestranskost poudarile raziskave s področja konstitucijske biologije rastlin. On je uvedel pojme počasnega, srednje hitrega in hitrega rastnega tipa, določil pogoje za njihov nastanek ter tudi možnosti njihovih sprememb. Zelo zgodaj je zaznal spremembe v razvoju rastlin. Predlagane tehnološke spremembe v takih primerih so se v veliki večini primerov izkazale kot pravilne. Univerzitetni profesor Túri je poučeval študente in praktične vrtnarje, njegov način predavanja je bil večinoma zelo nazoren, prežet z humorjem in zelo prepričljiv.
Organizacija sočasnega strokovnega svetovanja je prav tako povezana z njegovim imenom. Že konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let je v Soroksáru vodil tečaje. Na Vrtnarski univerzi je organiziral več razstav. Med bolj znanimi so bile tiste, povezane s strokovnimi posveti o pridelavi paprike, dinj in kumar. Sejem semen, ki si ga je zamislil, vsako leto od leta 1981 pripravljamo v popolno zadovoljstvo zelenjadarjev in podjetij za promet s semenom.
Njegovo strokovno pisanje je zaznamovalo prizadevanje za razumljivost ter opisovanje in poučevanje praktičnih postopkov. Objavil je več kot sto poljudnih člankov, večinoma v reviji Kertészet és Szőlészet. Priljubljene so tudi njegove knjige o pridelavi pod folijo. Knjiga z naslovom Kertészet fólia alatt (soavtor Béla Fodor) je bila prva strokovna kmetijska knjiga, katere naklada je presegla sto tisoč izvodov. Za njo je prejel nagrado za kakovost. Na to in na Red za zasluge za delo, ki ga je dobil za svoje delo, je bil vedno ponosen.
V zadnjih 10–15 letih je bila njegova pisanja zaznamovana tudi filozofska nota. To ponazarjata knjigi Növényalkat (Možnost in omejitev za povečanje pridelka) in Az élet korlátai (povzema človeške vidike konstitucijske biologije). Začel je pisati tudi knjigo, ki se je podajala v svet duha, v svet bogov. Veliko je govoril o njej in si je zelo želel, da bi jo dokončal, vendar mu ni uspelo. Ko so ga spraševali o njegovem znanstvenem delu in publicistični dejavnosti, je najpogosteje odgovoril: »Števila knjig, novih sort, patentov, priznanj in znanstvenih nazivov ne podcenjujem, vendar tega ne štejem za najpomembnejše in se zato s številkami ne ukvarjam. V stroki med naštetim in tudi zunaj tega štejem za pomembno le tisto dejavnost, ki vrtnarstvo pelje naprej.«
Pri organizacijskem delu je potreboval vztrajnost, včasih tudi trmasto trdnost, sicer ne bi mogel vzpostaviti poskusnih površin Katedre za zelenjadarstvo. V Poskusnem obratu v Soroksáru še danes številne stavbe, objekti in folijski rastlinjaki pričajo o njegovem neutrudnem organizacijskem delu, iskanju novosti in bogastvu idej.
Veliko se je ukvarjal tudi z nekoč številnimi svojimi podrejenimi sodelavci. Za kakovostno delo je imel za pomembnih več zahtev: povedati, dati zapisati, ponovno preveriti z vprašanji, narediti, preveriti. Malomarnosti, brezbrižnosti in lenobe ni maral, priznaval pa je sposobnost boja, ciljno usmerjeno, vrednost ustvarjajoče delo. Cenil in spoštoval je tudi tiste sodelavce in kolege, ki so znali prepoznati novosti in jih podpreti, tudi če jih sami niso prvi opazili.
Večkrat je omenjal, da bi, če bi dobil v roke vsemočnejšo čarobno palico, naredil vsaj tri stvari: pridelovalne objekte s plastično prevleko bi za en teden ukinil in s tem pokazal njihov pomemben pomen v vsakodnevni porabi solat iz zelenjave in sadja ter okrasnih rastlin; predstavil bi tiste možnosti, ki jih v povezavi z zaprtimi prostori do zdaj še nismo izkoristili; »ne za en teden, ampak za vedno bi odpravil bolezen mojstrsko oblikovane prazne besede in stavke, ki ne povedo ničesar,« je dejal.
Napake in zmote, tako kot vsak, je imel tudi on. V takih primerih je rad rekel: »Nihče izmed nas ni angel.« Takšna manjša in večja spodrsljaja in zmote je spregledal tudi pri svojih sodelavcih, če v njih ni zaznal zlobe ali namernosti.
Ob upokojitvi ni prirejal banketov in slavij, ampak se je poslovil z nekaj besedami, njegova zadnja misel pa je bila morda: »Rad bi še dolgo služil vrtnarstvu!«
Žal se mu ta želja ni mogla v celoti izpolniti. Živi naprej le še v svojih sortah, zapisih in duhovni zapuščini.
János Gyúrós